Videomanija – Festival mladinske filmske ustvarjalnosti

Z naslovom filma – Metum – avtor gledalca pripravlja na nekaj strašnega in ob ogledu takoj na začetku zaznamo grozno pošast, ki se splazi v eno izmed hiš. Ko se s strašljivo podobo pojave sprijaznimo, pa se zgodi preobrat in pošast prevzame drugačen obraz, spremenijo se njeni nameni. Transformira se v zaščitniški lik, ki gledalca osvobodi predsodkov, mu odpre priložnost za razmislek o tem, kdo vse je lahko naš sovražnik in kdo prijatelj. Metum na kratek in zelo učinkovit način nagovarja gledalca s spoznanjem, da se lahko resnica razlikuje od tistega, kar opazimo, zaznamo ali razumemo na prvi pogled. Izstopa tudi po svoji zasnovi, saj uporablja posebno tehniko animiranja. Dodelana zgodba, izdelani liki ter kratko in zelo nazorno sporočilo je tako prepričalo prav vse člane žirije.

Posebno nagrado “ne me sekirat” za film z avtentično mladinsko temo in aktivnim odnosom avtorja do družbenega dogajanja je dobil film Lapsuz, Helene Ponudič.

Sodobni medijsko pojavni svet avtorica filma LAPSUZ dekonstruira z ironijo, parodijo in absurdom ter preko tega do njega vzpostavlja kritiko in distanco.

Film Nočna ptica smo izbrali, saj se razlikuje od ostalih, ker se nam zdi najbolj mladinski, nedolžen in ne prikazuje eksistencialne krize.

Z odličnimi zvočnimi efekti, domiselno uporabo ogledal in dobro igro svetlobe nam zgodba z optimizmom, dinamičnostjo in pozitivnim pogledom na svet prikaže otroško dobronamernost, ki gledalca prevzame ter ga v pričakovanju pripelje do prisrčnega zaključka. Zgodba ni razvlečena, vsi elementi imajo svojo točno določeno vlogo, s katerimi filma ne odvračajo od rdeče niti zgodbe. Mladinska žirija čestita režiserju, igralcem, snemalcem in vsej ekipi za odlično delo.

Film Sidro smo izbrali za našega favorita, saj zelo realistično in čutno prikaže enega najtežjih trenutkov človeškega življenja – izgubo ljubljene osebe. Glavni igralec Mak Tepšić je bil v svoji vlogi prepričljiv, film je tekel gladko, v njem ni bilo nepotrebnih prizorov. Kot mlade nas je nagovoril s sporočilom, da se je iz vsakega problema možno izvleči.

Ekipa filma Še enkrat se je lotila izvedbeno izjemno zahtevnega podviga, namreč posneti celo dogajanje, desetminutni prizor, v enem posnetku, enem kadru. To pomeni resne priprave, ki vzamejo veliko časa in polni angažma vseh vpletenih, na razpolago moraš imeti praktično celotno šolo in kar nekaj dijakov. Ponavlja se vsakič od začetka kadra, če se zgodi napaka proti koncu, zna biti hudo naporno in zamudno. Kamera spremlja protagoniste v gibanju in dialogu, spretno odkriva prostor in zanimive detajle v ozadju, v scenografiji in zabavnih akcijah statistov. Posnetek, na katerega bi bili, kljub manjšim napakam, ponosni tudi profesionalci.

Obenem pa film ni le uspešna režijska vaja, temveč na sproščen in zabaven način odraža srednješolsko okolje. Želja po uspehu in všečnosti, strah pred porazom, luzerstvom, pametni telefoni in ne tako pametni uporabniki, simpatije in ljubezen … Pripoved teče in je dovolj zanimiva brez uporabe glasbe, ki je v podobnih projektih pogosto odveč oziroma jo je preveč.

Film torej, ki si ga lahko z veseljem ogledamo še enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat …

Avtor filma Čas Jan Krevatin se je lotil dokaj težke teme, bistvenega vprašanja človekovega bivanja in hkrati same biti filmskega medija. Oba na odločilen način preizprašujeta in vzpostavljata prav odnos do ČASA, odkrivata in beležita razmislek o njem ter odločujočo povezavo z njim. Pri procesu ustvarjanja svojega dela je avtor vodil dialog z besednim gradivom, hkrati pa se trudil, da bi s filmskim jezikom, tako s tehničnimi kot umetniškimi elementi, prišel do tiste stvaritve prvotne zamisli, ki za umetnika in umetnost sploh lahko ostaja živa v svojem učinku. Začetna ekspozicija, ki določi tako prostor kot predmet obravnave, izmenjava interjerjev in eksterjerjev, uporaba barvne in črno-bele fotografije, ene ali dveh kamer, smiselne menjave gledišča, gibanje objekta v kadru kot tudi gibanje kamere, uporaba chroma key postopka, osvetljevanje, večpomenskost določenih besed in zvez, dobra igra, primeren izbor glasbe − vse to ponuja rezultat, ki je več kot le obrtno obvladovanje gradiva. Avtor v ustvarjalnem procesu snemanja filma razvije lastni jezik, zamisel o ČASU uteleša s filmskim medijem, ko združuje kadre, že same po sebi napolnjene s časom, v živ in enoten organizem, ki mu že smemo reči umetniški.

Neva Mužič

Kratki film Zveza avtorja Jovana Batasa takoj pritegne z zanimivo zgodbo, ki je prikazana na tehnično dovršen način. Izbira humornih elementov v filmu je dobra oziroma usklajena z zgodbo. Tema filma je aktualna in avtor jo dobro predstavi ter gledalcu pusti, da o njej po filmu razmišlja. Postavitev svetlobe je usklajena s premikanjem kamere in zato gledalca potegne v središče zgodbe. Žirijo je navdušila tudi zelo dobra igra mladih igralcev.